rododendron "Blaue Jungs"

Rastline dobro uspevajo na bolj ali manj senčnih rastiščih, ustreza jim tudi nekaj zmernega sonca.

Listavci imajo olesenela stebla (torej debla in veje), imenujemo jih tudi lesnate rastline ali drevnina. Listi so večinoma široki, mehki in tanki.

V tej kategoriji so zbrane tiste rastline, ki ne prenašajo apnenca in za dobro rast nujno potrebujejo kisla tla, torej tla, katerih pH vrednost je nižja od 6. Glede na pH vrednost (kislost in bazičnost) ločimo kisla, nevtralna in bazična tla, z vmesnimi stopnjami. Rodovitna, kvalitetna tla v večini vrtov in parkov so rahlo kisla do nevtralna (pH 6-7), takšna ustrezajo večini gojenih rastlin. Kadar je v tleh veliko kalcija (apnenčasta tla), so tla bazična. Kisla tla imajo bistveno manj kalcija, lahko so bogatejša s humusom. Nekatera kisla tla so izprana in revna s hranili. Rastline kot so npr večina rododendronov, jesenska vresa, kamelije in borovnice, normalno uspevajo le v izrazito kislih tleh, zato jim moramo ob sajenju to zagotoviti. Večina rastlin sicer dobro uspeva v rahlo kislih tleh, a normalno rastejo tudi v nevtralnih tleh, ob nekoliko višji vsebnosti kalcija.

Listi ali iglice ostanejo na rastlini več let zapored, navadno 2-5 let. Zimzelene zelnate trajnice pozimi ohranijo nadzemne dele. V naših opisih te rastline imenujemo zimzelene, sicer pa je zanje pogost tudi izraz vednozelene.

Rastlina ob primernih drugih rastnih pogojih prenese mraz do -23 °C.

Propustna ali suha tla so lahka in rahla, vsaj delno peščena, v njih voda ne zastaja, temveč relativno hitro odteče v globlje plasti; takšna tla so bolj zračna in toplejša, a tudi bolj suha in navadno manj humozna, na takšnih rastiščih se pogosto pojavlja suša (npr. skalnjaki, suhozidi, ob poteh, na izrazito sončnih pobočjih, na prodnatih tleh, tudi na gramozni podlagi v naseljih in blizu zgradb...), rastline takšnih rastišč potrebujejo dobro odcedna tla, brez težav prenesejo sušo, ne prenašajo pa stalne mokrote ali celo poplavljenosti.

Lesnata rastlina, ki je že pri tleh razrasla v več glavnih in stranskih vej, praviloma nima glavnega debla. Krošnja je različno oblikovana, redka ali gosta, simetrična ali neenakomerno oblikovana. Večina grmovnic doseže višino 1-2 m, lahko pa so bistveno večje (do 8 m) ali zelo nizke, tudi polegle.