močvirska sita

Te rastline najbolje uspevajo na sončnih do delno senčnih legah. Običajno prenesejo več sonca in vročine, če imajo na voljo dovolj vlage; v delni ali rahli senci so njihove potrebe po vlagi navadno manjše.

Zelnate (neolenesele) rastline imajo mehka, neolesenela stebla. Pri nekaterih zelnatih rastlinah lahko starejša stebla otrdijo in so podobna olesenelim steblom lesnatih rastlin (npr. pri bambusih).

Listi ali iglice ostanejo na rastlini več let zapored, navadno 2-5 let. Zimzelene zelnate trajnice pozimi ohranijo nadzemne dele. V naših opisih te rastline imenujemo zimzelene, sicer pa je zanje pogost tudi izraz vednozelene.

Rastlina ob primernih drugih rastnih pogojih prenese mraz do -23 °C.

Mokra tla so običajno težja, ilovnata ali celo glinena tla, tudi šotna ali s humusom bogata tla, tla ob vodotokih in na močvirnih terenih. So večinoma manj zračna ali celo premalo zračna za večino rastlin, stalno zelo vlažna ali celo zasičena z vodo, voda pogosto stoji, le počasi odteka. Rastline takšnih rastišč ne prenesejo suše, nujno potrebujejo stalno vlago, dobro prenašajo poplavljenost, nekatere od teh rastlin lahko normalno rastejo tudi v plitvi vodi (do 5 cm globine), lahko pa tudi na vrtni gredi, če jih redno zalivamo.

Zelnata, neolesenela rastlina. Stebla in listi so lahko zimzeleni ali pa zrastejo vsako pomlad znova. Trajnice cvetijo več let zapored. Nekatere trajnice imajo razvite posebne, podzemne založne organe - čebule, gomolje ali korenike, te vrste pogosto obravnavamo ločeno, kot čebulnice in gomoljnice.