jesenska vetrnica "Praecox"

Te rastline najbolje uspevajo na sončnih do delno senčnih legah. Običajno prenesejo več sonca in vročine, če imajo na voljo dovolj vlage; v delni ali rahli senci so njihove potrebe po vlagi navadno manjše.

Zelnate (neolenesele) rastline imajo mehka, neolesenela stebla. Pri nekaterih zelnatih rastlinah lahko starejša stebla otrdijo in so podobna olesenelim steblom lesnatih rastlin (npr. pri bambusih).

Rastlina vsako pomlad razvije nove liste ali iglice, ki jeseni odpadejo. Pri zelnatih rastlinah lahko jeseni propade celoten nadzemni del (listi in stebla) in ponovno zraste spomladi.

Rastlina ob primernih drugih rastnih pogojih prenese mraz do -23 °C.

Propustna ali suha tla so lahka in rahla, vsaj delno peščena, v njih voda ne zastaja, temveč relativno hitro odteče v globlje plasti; takšna tla so bolj zračna in toplejša, a tudi bolj suha in navadno manj humozna, na takšnih rastiščih se pogosto pojavlja suša (npr. skalnjaki, suhozidi, ob poteh, na izrazito sončnih pobočjih, na prodnatih tleh, tudi na gramozni podlagi v naseljih in blizu zgradb...), rastline takšnih rastišč potrebujejo dobro odcedna tla, brez težav prenesejo sušo, ne prenašajo pa stalne mokrote ali celo poplavljenosti.

Zelnata, neolesenela rastlina. Stebla in listi so lahko zimzeleni ali pa zrastejo vsako pomlad znova. Trajnice cvetijo več let zapored. Nekatere trajnice imajo razvite posebne, podzemne založne organe - čebule, gomolje ali korenike, te vrste pogosto obravnavamo ločeno, kot čebulnice in gomoljnice.